Navadna žaba

Amphibia → Anura → Ranidae → Rana → Rana temporaria

Rana rusa, Rana de muntagna

Navadna žaba ( Rana temporaria ) je ena najbolj značilnih vrst dvoživk v visokogorskih območjih zahodne Ligurije.

Prepoznamo jo po čokati postavi in barvi, ki se giblje od rdečkasto rjave do temno rjave, včasih s kovinskim leskom; po hrbtu izstopajo nepravilne temnejše lise, trebuh pa je svetlejši in bolj enoten.

Značilna je temna proga, ki prečka oko in ji daje izrazit videz.

Velikost samcev je od 6 do 7,5 cm, največje samice pa lahko presežejo 8 cm, povprečno pa merijo 7–9 cm.

Spolni dimorfizem je najbolj opazen v obdobju razmnoževanja: samci razvijejo temne poročne blazinice na prstih in imajo močnejše sprednje okončine ter svetlejše grlo; samice so običajno bolj robustne.

Ob rojstvu so paglavci veliki približno 6–7 mm, črne barve, in se v nekaj mesecih preobrazijo v majhne mladiče.

V zahodni Liguriji in vzdolž alpskega grebena Ligurskih Alp je navadna žaba stalno prisotna v gorskih in predgorskih območjih, predvsem med 800 in več kot 2.000 m nadmorske višine.

Največje populacije najdemo v glavnih gorskih dolinah – vključno z dolino Arroscia, zgornjo dolino Tanaro in dolino Roja – v dobro ohranjenih habitatih.

Kot reliktna in specializirana vrsta njena prisotnost potrjuje kakovost okolja alpskih in subalpinskih ekosistemov v pokrajini Savona.

Najraje ima hladna, vlažna okolja z razmeroma stabilnim podnebjem: alpske in subalpske travnike, gorske gozdove listavcev ali iglavcev, barja in visokogorske mokrišča.

Žaba uporablja tudi manjše potoke in gorske studence ter začasne luže, nastale s taljenjem snega, ki so pogosto ključne za razmnoževanje.

Vrsta izkazuje izjemno sposobnost izkoriščanja različnih mikrohabitatov, če je v obdobju razmnoževanja na voljo čista voda.

Navadna žaba je večinoma dejavna podnevi in v mraku, ob ugodnih razmerah pa tudi ponoči.

Sledi letnemu ciklu, tesno povezanemu z alpskim podnebjem: faza zimske otrplosti lahko traja od oktobra do aprila, zlasti na višjih nadmorskih višinah, ko se posamezniki zatečejo globoko med potopljeno vegetacijo ali v blato v zamrznjenih vodnih telesih.

Ta vrsta je ena prvih, ki postane aktivna spomladi, razmnoževanje pa se pogosto začne takoj po taljenju snega (marec–maj).

Samice odložijo 1.000–4.000 jajčec v velike želatinaste skupke, ki plavajo v mirnejših in bolj osončenih delih vode; preobrazba se običajno zaključi med junijem in septembrom, na višjih nadmorskih višinah pa traja dlje.

Odrasle žabe imajo precej raznoliko prehrano, ki jo sestavljajo predvsem kopenski insekti, pajki, polži, deževniki in druge majhne nevretenčarje, ki jih lovijo tako na obrežju kot v bližini vode.

Paglavci so večinoma rastlinojedi in mikrofagi, hranijo se predvsem z algami, rastlinskimi ostanki in drobnimi vodnimi nevretenčarji.

Raznolikost prehrane odraža sezonske spremembe in razpoložljivost hrane na različnih nadmorskih višinah.

Glavne grožnje za navadno žabo v zahodni Liguriji so povezane s podnebnimi spremembami, ki močno spreminjajo snežne padavine in razpoložljivost vode, ter s spremembami vodnega režima v visokogorju, pogosto zaradi odvzema vode ali turističnega upravljanja.

Dodatni dejavniki tveganja so vnos plenilskih rib v alpska jezera, širjenje novih glivičnih bolezni, spremembe razmnoževalnih habitatov in izolacija populacij.

Človekove motnje, povezane s turizmom v gorskih območjih, lahko prav tako negativno vplivajo, zlasti na najbolj občutljiva razmnoževalna mesta.

Prihodnja zaščita vrste je odvisna od ohranjanja visokogorskih mokrišč in zagotavljanja ekološke povezanosti med populacijami.

Posebno pozornost je treba nameniti trajnostnemu upravljanju alpskih jezer in regulaciji rekreacijskih dejavnosti v najbolj občutljivih obdobjih leta.

Navadna žaba izstopa kot ena izmed vrst dvoživk, ki doseže najvišje nadmorske višine v Alpah, ter po izjemni sposobnosti preživetja dolgih obdobij hudega mraza zaradi posebnih fizioloških prilagoditev.

Razmnožuje se lahko v skoraj ledeni vodi takoj po taljenju snega in izkazuje izjemno zvestobo svojim običajnim razmnoževalnim mestom.

V zahodni Liguriji je pod skrbnim nadzorom za ocenjevanje vplivov globalnega segrevanja na visokogorske populacije, zato je pomemben kazalnik zdravja gorskih ekosistemov.