Balkanska zelena žaba

Amphibia → Anura → Ranidae → Pelophylax → Pelophylax kurtmuelleri

Rana fuèsta

Balkanska zelena žaba ( Pelophylax kurtmuelleri ) izstopa po svoji veliki velikosti, saj sodi med največje zelene žabe v Evropi, ter po živahni obarvanosti, ki se giblje od svetlo zelene do olivno rjave, vedno z nepravilnimi temnimi lisami na hrbtu.

Spolni dimorfizem je precej izrazit: samci dosežejo dolžino 8–10 cm, medtem ko so samice nekoliko večje, do 12 cm.

V obdobju razmnoževanja imajo samci temne poročne blazinice na palcih in izrazite sive do črnkaste glasilčne vrečke; samice pa prepoznamo po večji velikosti in svetlejši obarvanosti mehkih delov.

Močne sprednje okončine pri samcih olajšajo parjenje v času razmnoževanja.

Sveže izležene paglavce merijo približno 8–9 mm, imajo rjavo-zelene odtenke z zlatimi poudarki, metamorfozo pa zaključijo po približno treh mesecih.

Pelophylax kurtmuelleri , ki izvira z Balkana, je bil po naključju vnesen v obalna in nižinska območja zahodne Ligurije, kjer ga danes najdemo v lokaliziranih populacijah, običajno pod 300 m nadmorske višine.

Njegova razširjenost v teh regijah je tesno povezana z okolji, ki jih je preoblikoval človek, kot so namakalni kanali in urbanizirana območja, kjer je našel primerne pogoje za naselitev.

V zahodni Liguriji spremljajo njegovo prisotnost zaradi invazivnega potenciala vrste in tveganja za domorodno favno.

Najraje ima vodna okolja, bogata z vegetacijo, tako naravna kot umetna: namakalni kanali, začasni ali stalni ribniki, rezervoarji in obalna mokrišča so njegova najljubša bivališča.

Najmočnejše populacije so zabeležene na območjih, kjer potopljena in obrežna vegetacija nudi zavetje, hrano in primerna mesta za razmnoževanje.

Vrsta izkazuje veliko prilagodljivost, saj naseljuje tudi začasne vodne površine, če je le dovolj rastlinskega pokrova.

Balkanska zelena žaba je predvsem dnevno in somračno aktivna; obdobje aktivnosti se začne spomladi, medtem ko zimsko mirovanje—ki je na obalnih območjih precej kratko (december–februar)—preživi na blatnem dnu ali skrita med vodno vegetacijo.

Razmnoževanje poteka od aprila do julija: samce je mogoče zlahka opaziti zaradi njihovih močnih oglašanj, ki so precej glasnejša od tistih pri drugih domačih zelenih žabah.

Samice izležejo med 2.000 in 6.000 jajc v velikih želatinastih skupkih, pritrjenih na vodne rastline; razvoj ličink traja približno tri mesece do preobrazbe.

Gre za oportunistično vrsto; odrasle žabe se prehranjujejo z velikimi žuželkami, majhnimi vretenčarji, drugimi dvoživkami, majhnimi ribami in raki.

Paglavci se večinoma hranijo z algami, rastlinskimi ostanki in majhnimi vodnimi nevretenčarji.

Velika pestrost v prehrani odraža izjemno prilagodljivost vrste na različna okolja.

V Liguriji velja Pelophylax kurtmuelleri za potencialno grožnjo ekološkemu ravnovesju vodnih teles, predvsem zaradi konkurence in/ali možnega križanja z avtohtonimi vrstami zelenih žab ( Pelophylax kl. esculentus in Pelophylax lessonae ).

Spremembe habitata, onesnaženje voda, uporaba pesticidov in plenilstvo tujerodnih vrst so dodatni dejavniki tveganja, ne le za vneseno vrsto, temveč tudi za domorodne populacije.

Ta žaba izstopa ne le po velikosti, temveč tudi po splošno bolj tekmovalnem in agresivnem vedenju v primerjavi z domačimi vrstami istega rodu.

Njena prisotnost v Liguriji je pod stalnim nadzorom, da bi ocenili vplive na lokalne populacije dvoživk in preprečili nadaljnje širjenje.

Ukrepi upravljanja so usmerjeni v omejevanje širjenja te vrste ter ozaveščanje o pomenu ohranjanja domorodnih vrst in vodnih ekosistemov.